Ko je bil še otrok, vam je povedal prav vse. Sedaj ko je najstnik, pa čisto nič. Ko ga skušate vplesti v pogovor, vam odgovarja v enozložnicah ali pa se z vami zaplete v prepir, zaradi česar se vaš dom sprevrže v pravcato bojišče.

Tega, kako se pogovarjati z najstnikom, se lahko naučite. Vendar si najprej poglejmo dva dejavnika, ki prispevata svoj del k nastanku težav s komunikacijo.

Želja po neodvisnosti. Da bi vaš najstnik odrasel v odgovornega človeka, se mora v figurativnem smislu počasi presesti s sopotnikovega sedeža na voznikov sedež in se naučiti voziti po nepredvidljivih in nevarnih cestah življenja. Seveda hočejo nekateri najstniki imeti več svobode, kakor je njihovim letom primerno, po drugi strani pa nekateri starši pustijo otrokom manj svobode, kakor bi jo lahko. Posledica tega je »vojna«, ki vnese v življenje staršev in najstnikov precejšen nemir. »Moji starši skušajo imeti pod mikroskopom prav vsako področje mojega življenja,« se pritožuje 16-letni Matija. * »Če mi do 18. leta ne bodo dali več svobode, bom odšel od doma!«

Sposobnost abstraktnega razmišljanja. Majhni otroci stvari večinoma dojemajo črno-belo, mnogi najstniki pa se zavedajo, da ni vse kar črno-belo, temveč da je velikokrat tudi sivo. To je pomemben vidik abstraktnega razmišljanja, ki mladim pomaga, da si pridobijo sposobnost zdrave presoje. Poglejmo primer: Za otroka je pojem pravičnosti morda videti sila preprost: »Mama razlomi piškot na dva dela in da polovico meni in polovico mojemu bratu.« V tem primeru je pravičnost omejena na matematično formulo. Najstniki pa doumejo, da pojem pravičnosti v resnici ni tako preprost. Navsezadnje ravnati pravično ne pomeni vselej ravnati enako in ravnati enako ni vselej pravično. Najstnik se s takšnimi zapletenimi vprašanji lahko spoprime zato, ker zmore abstraktno razmišljati. Kaj pa  je slaba stran tega? Lahko se zgodi, da se spoprime tudi z vami.

Kadar je le mogoče, se s svojim najstnikom neprisiljeno pogovarjajte. Izkoristite trenutke, ko je otrok sproščen. Nekateri starši so na primer ugotovili, da se najstniki lažje odprejo, medtem ko opravljajo kakšno delo ali ko se vozijo v avtomobilu – ko so poleg svojega starša, a ga ne gledajo v oči. (Svetopisemsko načelo: 5. Mojzesova 6:6, 7)

Bodite kratki. O sporni zadevi vam ni treba razpravljati do vsake najmanjše potankosti. Boljše je, da poveste svoje mnenje, nato pa utihnete. Vaš najstnik bo večino vašega sporočila »slišal« kasneje, ko bo sam in bo lahko premislil o vaših besedah. Dajte mu možnost, da to stori. (Svetopisemsko načelo: Pregovori 1:1–4)

Poslušajte in bodite prilagodljivi. Svojega otroka skrbno poslušajte – ne skačite mu v besedo – tako boste lahko docela razumeli vso širino problema. Ko spregovorite, bodite razumni. Če se togo držite pravil, bo vaš najstnik v skušnjavi, da bi v njih poiskal luknje. Knjiga Staying Connected to Your Teenager opozarja: »Takrat otroci živijo dvojno življenje. Eno, v katerem povedo staršem to, kar bi ti radi slišali, in drugo, v katerem počnejo vse, kar hočejo, ko jih starši ne vidijo.« (Svetopisemsko načelo: Filipljanom 4:5)

Ostanite mirni. »Kadar se z mamo v čem ne strinjava, jo užali čisto vse, kar rečem,« pravi najstnica Mojca. »To me vznemiri in pogovor se sprevrže v prepir.« Namesto da se burno odzovete, recite kaj, s čimer boste pokazali, da razumete najstnikove občutke. Na primer, namesto da rečete »O tem ti pa res ni treba skrbeti«, recite »Vidim, da te to zelo muči«. (Svetopisemsko načelo: Pregovori 10:19)

Prizadevajte si najstnika voditi, ne pa mu ukazovati. Zmožnost abstraktnega razmišljanja pri vašem najstniku bi lahko primerjali z mišicami, ki jih je treba razviti. Kadar je torej pred kakšno odločitvijo, ne »trenirajte njegovih mišic« namesto njega. Med pogovorom o zadevi mu dajte priložnost, da se do nekaterih rešitev dokoplje sam. Potem ko se bosta pogovorila o možnostih, ki so mu na voljo, mu lahko rečete: »To so nekatere možnosti. Vzemi si dan ali dva in o njih razmisli, nato pa se lahko spet pogovoriva o tem, katera se ti zdi boljša in zakaj.« (Svetopisemsko načelo: Hebrejcem 5:14)