• Vaš sin se vede arogantno – star pa je šele deset let!

• Pričakuje, da bodo z njim vsi ravnali, kot da je nekaj posebnega.

Razmišljate: »Zakaj se tako vede? Želim, da ima o sebi dobro mnenje, ne želim pa, da se ima za boljšega od drugih!«

Ali je mogoče otroke učiti ponižnosti, ne da bi jim omajali samospoštovanje?

V zadnjih desetletjih se je starše spodbujalo, naj popuščajo otrokovim željam, naj jih velikodušno pohvalijo celo takrat, ko ne naredijo nič pohvale vrednega, in naj otrok ne disciplinirajo. Veljalo je prepričanje, da si bodo otroci pridobili zdravo samozavest, če se bo z njimi ravnalo, kot da so nekaj posebnega. Toda kaj so pokazali rezultati? V knjigi Generation Me piše: »Poudarjanje samospoštovanja je namesto uravnovešenih in srečnih otrok ustvarilo vojsko malih egoistov.«

Mnogo otrok, ki so bili med vzgojo pogosto deležni neupravičene pohvale, je odraslo v ljudi, nepripravljene na razočaranja, kritiko in občasen neuspeh. Ker so bili naučeni, da se osredotočajo le na svoje želje, jim je kot odraslim težko splesti trajna prijateljstva. Zato mnogi od njih trpijo zaradi tesnobe in depresije.

Otroci si prave samozavesti ne pridobijo s tem, da se jim nenehno govori, da so nekaj posebnega, temveč s tem, da z lastnim trudom nekaj dosežejo. To zahteva več, kot da le verjamejo vase. Skrbno se morajo učiti, vaditi in izoblikovati izbrane veščine. (Pregovori 22:29) Prav tako morajo skrbeti za potrebe drugih. (1. Korinčanom 10:24) Vse to zahteva ponižnost.

Otroka pohvalite, ko si to zares zasluži. Če vaša hčerka v šoli dobi lepo oceno, jo pohvalite. Če dobi slabo oceno, za to ne krivite kar učitelja. Tako se bo vaša hčerka le stežka naučila ponižnosti. Raje ji pomagajte uvideti, kako se lahko izboljša. Prihranite pohvalo za takrat, ko otrok doseže nekaj dobrega.

Otroka korigirajte, ko je treba. To ne pomeni, da bi morali otroka za vsako njegovo napako kritizirati. (Kološanom 3:21) Toda resne napake bi morali korigirati. Enako velja za otrokove napačne težnje. V nasprotnem primeru se lahko te globoko ukoreninijo.

Na primer: Vaš sin se nagiba k bahanju. Če se ga ne bi korigiralo, bi lahko postal domišljav in bi druge začel odbijati od sebe. Zato svojemu otroku pojasnite, da ga bahanje predstavlja v slabi luči in da se zaradi tega lahko celo osramoti. (Pregovori 27:2) Pojasnite mu tudi, da oseba, ki nase gleda uravnovešeno, ne čuti potrebe po tem, da bi drugim razglašala svoje sposobnosti. S takšnim korigiranjem v duhu ljubezni ga boste naučili ponižnosti, ne da bi mu omajali samospoštovanje. (Svetopisemsko načelo: Matej 23:12)

Svojega otroka pripravite na realnost. Če otroku izpolnite vsako željo, mu to lahko da občutek, da ima pravico do vsega. Tako lahko otroku, če si denimo želi nekaj, česar si ne morete privoščiti, pojasnite, zakaj je pomembno živeti v mejah svojih finančnih zmožnosti. Če morate odpovedati izlet ali počitnice, mu lahko pojasnite, da so razočaranja del življenja, in morda poveste, kako se s takšnimi razočaranji spoprijemate vi. Bolje je, da svoje otroke pripravite na izzive, s katerimi se bodo spoprijemali kot odrasli ljudje, kakor pa da jih ščitite pred vsako težavo. (Svetopisemsko načelo: Pregovori 29:21)

Spodbujajte radodarnost. Svojemu otroku dokažite, da »dajati osrečuje bolj kakor prejemati«. (Apostolska dela 20:35) Kako? Skupaj lahko pripravite seznam ljudi, ki potrebujejo kaj iz trgovine, kakšno hišno popravilo ali prevoz. Ko komu izmed njih pomagate, vzemite otroka s sabo. Tako bo imel priložnost videti vaše veselje in zadovoljstvo, ko skrbite za potrebe drugih. S tem boste svojega otroka učili ponižnosti na najboljši način – z zgledom. (Svetopisemsko načelo: Luka 6:38)