V MATEJU 13:24–26 so citirane Jezusove besede: »Nebeško kraljestvo je podobno možu, ki je na svojem polju posejal dobro seme. Medtem ko so ljudje spali, pa je prišel njegov sovražnik in med pšenico zasejal ljuljko ter odšel. Ko je posevek vzklil in rodil sad, se je pokazala tudi ljuljka.« Različni pisci imajo pomisleke glede tega, ali lahko to ponazoritev jemljemo kot resnično, toda starodavni rimski pravni zapisi kažejo, da bi jo morali.

»Posejati ljuljko na polje iz maščevanja [. . .] je bilo v rimski zakonodaji opredeljeno kot kriminalno dejanje. Dejstvo, da so glede tega morali izdati zakon, kaže, da takšno dejanje ni bilo nič neobičajnega,« piše v nekem biblijskem slovarju. Pravni učenjak Alastair Kerr razlaga, da je leta 533 n. št. rimski cesar Justinijan izdal Digeste, v katerih je objavil povzetek rimskega prava in odlomke spisov klasičnih pravnikov (okoli 100–250 n. št.). V tem delu (Digeste, 9.2.27.14) je zapisano, da je pravnik Ulpijan omenil primer, ki ga je obravnaval rimski državnik Kelzos iz drugega stoletja. Nekdo je na polje drugega človeka posejal ljuljko, zato je bil celoten posevek uničen. V Digestah so opisana pravna sredstva, ki so bila na voljo lastniku oziroma najemniku polja in s katerimi je lahko od storilca zahteval povrnitev odškodnine za utrpelo škodo.

Dejstvo, da je v starem času v rimskem imperiju prihajalo do takšnih namerno povzročenih škod, kaže, da je to, kar je opisal Jezus, vzeto iz resničnega življenja.

V TISTEM času so Judeji vladali Rimljani. Zastopal jih je deželni upravitelj, ki je imel pod svojim poveljstvom vojaške čete. Njegova glavna naloga je bila, da pobira davek za Rim ter skrbi za red in mir. Rimljani so budno pazili, da so zatrli vsakršno nezakonito dejavnost. Pred roko pravice so privedli vsakogar, ki je povzročal nemir. Drugače pa so Rimljani vsakodnevne upravne zadeve v določeni provinci navadno radi prepustili krajevnim voditeljem.

Sanhedrin je deloval kot judovsko vrhovno sodišče in kot vladni svèt za zadeve, povezane z judovskim zakonom. Po vsej Judeji so bila tudi nižja sodišča. Takšna sodišča so najverjetneje reševala večino civilnih in kazenskih zadev brez vmešavanja rimskih vladarjev. Toda judovska sodišča niso bila pristojna za usmrtitev zločincev. To pravico so Rimljani na splošno pridržali zase. Vendar vsi dobro poznamo izjemo, ko so člani sanhedrina sodili Štefanu in ga kamenjali do smrti. (Apd. 6:8–15; 7:54–60)

Judovski sanhedrin je tako imel precejšnjo sodno oblast. Toda »njegova največja omejitev«, pravi učenjak Emil Schürer, »je bila ta, da so rimske oblasti lahko kadar koli prevzele pobudo in neodvisno ukrepale, denimo ko so menile, da je bilo storjeno politično kaznivo dejanje«. Nekaj takega se je zgodilo, ko je dal tisočnik Klavdij Lizija aretirati apostola Pavla, ki je bil rimski državljan. (Apd. 23:26–30)