GLEDE na Postavo, dano Izraelcem, ni bilo narobe izreči prisego. Toda v Jezusovem času je priseganje postalo že nekaj tako običajnega, da je ljudem prišlo v navado podkrepiti s prisego praktično vsako izjavo. S takšnim lahkomiselnim početjem je posameznik želel potrditi resničnost tega, kar je povedal. Toda Jezus je to navado dvakrat obsodil. Učil je: »Zato naj vaš ‚da‘ pomeni da in vaš ‚ne‘ naj pomeni ne.« (Mat. 5:33–37; 23:16–22)

V slovarju Theological Dictionary of the New Testament piše, da lahko to, kako zelo močno »so Judje težili k temu, da so s prisego potrdili vse možne izjave«, ugotovimo iz odlomkov Talmuda, v katerih je zelo natančno določeno, na katere prisege bi se moralo gledati kot na obvezujoče in na katere ne.

Jezus pa ni bil edini, ki je obsodil takšno zlorabo prisege. Na primer, judovski zgodovinar Jožef Flavij je glede neke judovske sekte rekel: »Ne prisegajo. Na takšno početje gledajo kot na najhujše pričevanje, saj pravijo, da je posameznik, ki mora zato, da bi mu drugi verjeli, priseči pri Bogu, že obsojen.« V judovski apokrifni knjigi, poznani kot Sirahova knjiga, piše podobno: »Mož, ki veliko prisega, bo čedalje bolj poln nepostavnosti.« (Sirah 23:11, Slovenski standardni prevod) Jezus je torej obsodil izrekanje prisege glede nepomembnih stvari. Če vedno govorimo resnico, nam ne bo treba prisegati zgolj zato, da bi drugi bolj verjeli našim besedam.