Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Upanje sredi brezupa – zbor v begunskem taborišču

Upanje sredi brezupa – zbor v begunskem taborišču

Upanje sredi brezupa – zbor v begunskem taborišču

KAKUMSKO begunsko taborišče leži v severnem delu Kenije, blizu meje s Sudanom. V njem živi več kot 86.000 ljudi. Področje je zelo sušno, dnevne temperature pa se dvignejo tudi do 50 °C. Med begunci je razširjeno nasilje. Mnogim med njimi je taborišče brezupen kraj. Toda v drugih živi upanje.

Med begunci je tudi nekaj Jehovovih prič, ki goreče objavljajo dobro novico o Kraljestvu. So del majhne občine v Lodwarju, mestu, ki leži 120 kilometrov proti jugu. Naslednja občina je oddaljena osem ur vožnje.

Begunci ne smejo kar tako zapustiti taborišča, zato mnogi ne morejo obiskati zborov in zborovanj, ki jih organizirajo Jehovove priče. Zaradi tega se je pripravilo vse potrebno, da je dan posebnega zbora potekal v samem taborišču.

Potovanje na sever

Petnajst Prič iz Eldoreta, ki leži 480 kilometrov južno od taborišča, se je prostovoljno odločilo, da podprejo ta zbor in se odpravijo na naporno potovanje proti pustemu severu. Neki biblijski učenec, ki se jim je pri tem pridružil, je za potovanje ponudil svoj minibus in šoferja. Vsi skupaj so si iskreno želeli, da spodbudijo in okrepijo svoje brate in sestre.

Tako so v zgodnjem hladnem jutru zapustili kenijsko zahodno višavje. Razrita cesta se je vzpenjala čez kmetijska področja in gozdove, nakar se je spustila v vročo puščavsko goličavo. Na negostoljubni zemlji so se pasle črede koz in kamel. Poleg tega so tam pripadniki nekega plemena hodili v tradicionalnih oblačilih, mnogi med njimi opremljeni s palico, lokom in puščicami. Po enajsturnem potovanju so Priče prispeli v Lodwar, vroč in prašen kraj s skoraj 20.000 ljudmi. Priče gostitelji so potnike prisrčno sprejeli, potem pa so ti legli k počitku, da bi bili pripravljeni na konec tedna, poln dejavnosti.

Naslednje jutro so si obiskovalci ogledali nekatere tamkajšnje znamenitosti. Seveda so morali videti največje kenijsko jezero Turkana. Okoli njega se kilometre in kilometre daleč razteza puščavska goličava, v jezeru pa živi najštevilčnejša populacija krokodilov na svetu. Alkalne vode pomagajo preživeti peščici ljudi, ki živi ob obrežju. Obiskovalci so večer prijetno preživeli s krajevno občino, ko so se vsi skupaj udeležili Teokratične strežbene šole in službenega shoda. Lepo kraljestveno dvorano so zgradili leta 2003 v okviru programa Prič za gradnjo dvoran v državah z omejenimi sredstvi.

Dan posebnega zbora

Nedelja je bila določena za dan posebnega zbora. Bratje in sestre iz lodwarske občine ter gostujoči Priče so dobili dovoljenje, da smejo v taborišče vstopiti ob osmi uri zjutraj. Tako so se vsi željno odpravili že navsezgodaj. Cesta se je vila skozi pusto pokrajino proti sudanski meji. Ob cesti se je dvigalo nazobčano gorovje, razgled pa se je odprl v vasi Kakuma. Pred tem je deževalo, in pot, ki je vodila v taborišče, je bila na nekaterih mestih poplavljena. Večina domov je izdelanih iz opek iz blata, streha pa krita s pločevino ali ponjavo. Skupine Etiopijcev, Somalcev, Sudancev in drugih živijo vsaka na svojem področju. Begunci so potnike pozdravili z velikim navdušenjem.

Zbor je potekal v učnem centru. Poslikave na stenah so prikazovale grozote begunskega življenja, toda tistega dne je bilo ozračje v dvorani polno upanja. Vsak govor je bil podan v angleščini in svahilijščini. Nekateri govorniki, ki tekoče govorijo oba jezika, so celo prevajali sami sebe. Brat iz Sudana, ki živi v begunskem taborišču, je imel uvodni govor »Preiskujmo svoje figurativno srce«. Druge točke so imeli gostujoči starešine.

Poseben vrhunec vsakega zbora je krst. Na koncu govora za krst so se vse oči uprle v kandidata, ki je vstal. Gilbert in njegov oče sta morala med genocidom leta 1994 zbežati iz svoje domovine. Sprva sta upala, da bosta dobila zatočišče v Burundiju, toda kmalu sta spoznala, da sta še zmeraj v nevarnosti. Gilbert je pobegnil v Zair, nato v Tanzanijo – tam se je občasno skrival v gozdu – in na koncu v Kenijo. Ko ga je govornik prisrčno pozdravil kot brata v občini, so v mnoge oči privrele solze. Gilbert je stal pred majhnim zborom, ki je štel 95 ljudi, in na vprašanji, ki mu ju je postavil govornik, odgovoril z jasnim in odločnim »Ndiyo!«, kar v svahilijščini pomeni »Da!«. Z nekaj drugimi brati je naredil bazen, tako da je ročno izkopal majhno jamo in jo obložil s ponjavo, ki je predtem prekrivala njegov dom v taborišču. Njegova vnema, da se krsti, je bila očitna, ko je tistega jutra sam napolnil bazen z vodo, vedro za vedrom!

Eden od vrhuncev popoldanskega programa so bila doživetja o posebnih razmerah Prič, ki živijo v taborišču. Neki brat je pojasnil, kako je pristopil k moškemu, ki je počival pod drevesom.

»Povejte mi, ali je vedno varno sedeti pod drevesom?«

»Da,« je odvrnil moški. Nato pa je dodal: »No, ponoči res ni varno.«

Brat mu je prebral besede iz Miha 4:3, 4: »Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo strašil.« »Vidite,« je pojasnil, »v Božjem novem svetu bo vedno varno.« Moški je sprejel biblijskoučni pripomoček.

Neka sestra, ki je pripotovala v Kakumo, je nedavno izgubila tri ožje družinske člane. Glede bratov in sester, ki živijo v taborišču, je povedala: »To je kraj, poln težav, toda kljub temu je njihova vera močna. Živijo v kraju, kjer ni sreče, toda srečno služijo Jehovu. Z Bogom so v miru. Vse to me je spodbudilo, da tudi jaz ostanem v miru z Jehovom in mu služim. Nimam se nad čim pritoževati!«

Vse prekmalu so se zborovalnemu dnevu začele iztekati zadnje minute. V sklepnem govoru je govornik povedal, da so prisotni prišli iz osmih držav. Neki Pričevalec, ki živi v begunskem taborišču, je izjavil, da je bil ta zbor dokaz enotnosti in ljubezni med Jehovovimi pričami v razdvojenem svetu. To je zares prava krščanska bratovščina. (Janez 13:35)

[Okvir/slika na strani 25]

IZGUBLJENI OTROCI IZ SUDANA

Odkar se je leta 1983 v Sudanu začela državljanska vojna, je moralo svoj dom zapustiti pet milijonov ljudi. Med njimi je bilo tudi kakih 26.000 otrok, ki so bili ločeni od svoje družine. Na tisoče teh je zbežalo v begunska taborišča v Etiopiji, tam pa so ostali približno tri leta. Ker so se bili prisiljeni znova preseliti, so kakšno leto pešačili nazaj skozi Sudan v severno Kenijo, pri čemer so jih napadali vojaki, razbojniki, bolezni in divje živali. Ta težavna potovanja je preživela le polovica otrok, in ti so navsezadnje postali jedro kakumskega taborišča. Humanitarne organizacije so jih poimenovale izgubljeni otroci iz Sudana.

Kakumsko begunsko taborišče je sedaj mednarodni dom za begunce iz Sudana, Somalije, Etiopije in drugih držav. Begunec ob prihodu v taborišče prejme nekaj osnovnega gradbenega materiala, da si zgradi dom, med drugim dobi tudi ponjavo za streho. Vsak med njimi dobi dvakrat na mesec približno šest kilogramov moke, kilogram fižola ter nekaj olja in soli. Mnogi begunci nekatera od teh živil menjavajo za druge dobrine.

Nekaj teh izgubljenih otrok se je ponovno združilo s svojo družino ali pa se odselilo v druge države. Toda glede na poročilo Urada za preseljevanje beguncev »jih je še na tisoče ostalo v prašnem kakumskem begunskem taborišču, polnem mrčesa, kjer se morajo trgati za hrano in bojevati za pridobitev izobrazbe«.

[Vir slike]

Courtesy Refugees International

[Zemljevid na strani 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

KENIJA

Kakumsko taborišče

Jezero Turkana

Lodwar

Eldoret

Nairobi

[Slika na strani 23]

Življenjske razmere v taborišču so težke

[Slika na strani 23]

V kakumskem taborišču je voda odmerjena

[Slika na strani 23]

Priče iz Kenije so se odpravili na naporno potovanje na sever, da bi spodbudili svoje brate in sestre

[Slika na strani 24]

Misijonar prevaja govor tamkajšnjega posebnega pionirja

[Slika na strani 24]

Bazen za krst

[Navedba vira slike na strani 23]

Odmerjanje vode in kakumsko begunsko taborišče: Courtesy Refugees International