Najstniška leta si pogosto predstavljamo kot obdobje trdnega zdravja in navidez neizčrpne energije. Vendar pa nekatere mlade ovira težka bolezen. Ali je tako tudi s tabo? Če da, ti bodo morda v spodbudo izkušnje V’lorie, Justina in Nise, ki so vsi trije Jehovove priče. Bodi pozoren, kako se vsak od njih spoprijema z izčrpavajočimi zdravstvenimi težavami.

•  V’loria

•  Justin

•  Nisa

 Že od 14. leta imam fibromialgijo. Preden sem dopolnila 20 let, so mi diagnosticirali tudi artritis, lupus in lymsko boreliozo. Kadar si kar naprej brez moči, težko počneš vse, kar bi rad. V preteklosti se mi je večkrat zgodilo, da sem bila paralizirana od bokov navzdol in sem potrebovala invalidski voziček.

 Psihične bolečine, ki sem jih občutila, ker nisem mogla narediti nekaj tako enostavnega, kot je na primer pisanje ali odpiranje kozarca, so bile hujše od slabega fizičnega počutja. Opazovala sem otroke, ki so hodili, in se spraševala, zakaj jaz ne morem hoditi s takšno lahkoto. Počutila sem se kot zguba.

 Hvaležna sem, da sem imela pomoč ne le od svojih družinskih članov, ampak tudi od sovernikov iz občine Jehovovih prič, s katero sem povezana. Bratje in sestre so me pogosto obiskali, kar mi je pomagalo, da se nisem počutila tako zelo osamljeno. Nekateri so me povabili na družabna srečanja, čeprav me ni enostavno prestaviti iz vozička v avto in obratno.

 Starejši iz občine so mi bili še zlasti v pomoč, saj razumejo, kako je, če imaš zdravstvene težave. Pomagali so mi, da sem se sprijaznila s svojimi omejitvami in da se nisem počutila krive, ker ne morem narediti toliko kot drugi. Najsrečnejša sem na občinskih shodih in na oznanjevanju. (Hebrejcem 10:25) Takrat ugotovim, da kljub svojim zdravstvenim težavam sploh nisem tako zelo drugačna od drugih.

 Vedno imam v mislih, da nam Jehova daje to, kar potrebujemo, da bi zdržali. Na primer, v Svetem pismu piše, da četudi človek od zunaj propada, pa se notranji človek lahko iz dneva v dan obnavlja. (2. Korinčanom 4:16) Jaz se vsekakor tako počutim!

 V razmislek: Zakaj je pomembno, da se takrat, ko te mučijo resni zdravstveni problemi, ne osamiš, ampak si v družbi prijateljev? Če si zdrav, kako lahko podpiraš nekoga, ki je bolan? (Pregovori 17:17)

 Padel sem na tla in se nisem mogel pobrati. Stiskalo me je v prsih in nisem se mogel premakniti. Hitro so me odpeljali na urgenco. Zdravniki najprej niso mogli ugotoviti, kaj je narobe z mano. Toda po več takšnih napadih so lahko postavili diagnozo – lymska borelioza.

 Lymska borelioza je prizadela moj živčni sistem. Pravzaprav se še vedno kdaj pa kdaj nenadzorovano tresem, čeprav je bila diagnoza postavljena že več let nazaj. Pridejo dnevi, ko me boli vse telo ali pa me tako zelo bolijo prsti, da jih sploh ne morem premakniti. Takrat imam občutek, kot da imam čisto zarjavele sklepe.

 Včasih sem si mislil, da sem premlad, da bi bil bolan, in zaradi tega sem bil jezen. Vsak dan sem klical k Bogu in ga spraševal: »Zakaj me je to doletelo?« Zdelo se mi je, da me je Bog zapustil. Toda takrat sem začel razmišljati o svetopisemskem poročilu o Jobu. Job ni popolnoma razumel, zakaj ga je doletelo toliko težav, vendar je kljub temu ostal zvest Bogu. Če je Job lahko zdržal tako hude težave, lahko zdržim tudi jaz.

 Starešine v moji občini me zelo podpirajo. Vedno se pozanimajo, kako sem. Eden od njih mi je rekel, naj ga, kadar koli potrebujem pogovor, pokličem, ne glede na uro. Vsak dan se Jehovu zahvalim, ker imam takšne prijatelje. (Izaija 32:1, 2)

 Včasih, ko se srečujemo s hudo boleznijo, pozabimo na to, kar je očitno – Jehova ve, kaj prestajamo. Sveto pismo pravi: »Zvrni svoje breme na Jehova, on te bo podpiral.« (Psalm 55:22) To skušam narediti vsak dan.

 V razmislek: Kako ti lahko podpora tistih, ki te imajo radi, pomaga pri soočanju z zdravstvenimi težavami? (Pregovori 24:10; 1. Tesaloničanom 5:11)

 Ko sem bila v najstniških letih, so mi diagnosticirali marfanov sindrom – motnjo, ki prizadene sklepe, tako da ti postanejo šibki. Marfanov sindrom lahko prizadene tudi srce, oči in druge vitalne organe. Nimam vsak dan bolečin, vendar pa so lahko, takrat ko jih imam, zelo močne.

 Ko so mi postavili diagnozo, sem sprva veliko jokala. Bala sem se, da ne bom mogla početi vseh stvari, ki jih rada počnem. Na primer, rada plešem, in kadar sem pomislila, da bo to zame nekega dne preveč boleče – morda zaradi bolečin ne bom mogla niti hoditi – me je postalo strah prihodnosti.

 Moja sestra me je zelo podpirala. Pomagala mi je prebroditi obdobje, ko sem se smilila sami sebi. Rekla mi je, da ne smem živeti v strahu, drugače bo strah prevzel moje življenje. Poleg tega me je spodbudila, naj vztrajam v molitvi, saj je Jehova edini, ki popolnoma ve in razume, kaj čutim. (1. Petrovo 5:7)

 Svetopisemski stavek, ki je zame res spodbuden, je Psalm 18:6, kjer piše: »V svoji stiski sem klical Jehova, k svojemu Bogu sem vpil na pomoč. Iz svojega templja je zaslišal moj glas, in ko sem pred njim klical na pomoč, mu je to prišlo do ušes.« Ta vrstica mi je pomagala razumeti, da me bo Jehova takrat, ko molim k njemu in ga prosim za pomoč pri spoprijemanju z boleznijo, slišal in mi bo pomagal. Vedno mi stoji ob strani.

 Naučila sem se, da ni nič narobe, če je človek žalosten ali celo ves iz sebe zaradi težav, s katerimi se srečuje, saj so takšna čustva povsem običajna – vse dokler ne dovoli, da takšna čustva povsem prevzamejo njegovo življenje in vplivajo na prijateljstvo z Bogom. Bog ni vzrok naših težav in nas nikoli ne bo zapustil, če ga bomo le dajali na prvo mesto v svojem življenju. (Jakob 4:8)

 V razmislek: Ali je za naše trpljenje kriv Bog? (Jakob 1:13)