Predstavljajte si odročno vojaško postojanko, ki je postavljena nad pusto skalnato pokrajino. Filistejski vojaki, ki so tam stražili, so sredi puste pokrajine opazili nekaj zanimivega: na vidnem mestu na drugi strani soteske sta stala dva moška, Izraelca. To, kar so videli, se jim je zdelo zabavno – niti malo se niso počutili ogrožene. Filistejci so že dolgo gospodovali nad Izraelci. Izraelci si niso mogli sami nabrusiti niti kmetijskih pripomočkov, ampak so za to morali prositi svoje sovražnike, Filistejce. Izraelski vojščaki so bili zaradi tega zelo slabo oboroženi. Poleg tega sta tam bila samo dva moška! Tudi če bi bila dobro oborožena bojevnika, kakšno škodo bi sploh lahko naredila? Filistejci so jima posmehljivo zavpili: »Pridita gor k nam, pa vama bomo že pokazali!« (1. Samuelova 13:19–23; 14:11, 12)

 Vendar bodo Filistejci tisti, ki bodo nekaj videli. Izraelca sta stekla po soteski, jo prečkala in se začela vzpenjati na drugo stran. Pobočje je bilo tako strmo, da sta si morala pri vzpenjanju pomagati tudi z rokami, ampak nista se ustavila. Plezala sta preko skal, naravnost proti Filistejcem! (1. Samuelova 14:13) Filistejci so sedaj lahko videli, da je moški, ki vodi napad, oborožen in da mu sledi služabnik. Ampak ali je ta moški res mislil, da lahko samo dva človeka premagata celo četo vojakov? Je bil nor?

 Ni bil nor; bil je človek z izjemno vero. Ime mu je bilo Jonatan in njegova zgodba je odličen pouk za prave kristjane danes. Čeprav ne sodelujemo v dobesednem bojevanju, pa se lahko od Jonatana veliko naučimo o pogumu, zvestobi in nesebičnosti. Vse to potrebujemo, da si lahko zgradimo pravo vero. (Izaija 2:4; Matej 26:51, 52)

 Da bi razumeli, zakaj je Jonatan napadel to postojanko, moramo spoznati nekaj več o njegovi preteklosti. Jonatan je bil najstarejši sin Savla, prvega izraelskega kralja. Ko je bil Savel maziljen za kralja, je bil Jonatan že odrasel, morda star 20 let ali celo več. Videti je, da sta si bila Jonatan in njegov oče zelo blizu, saj se je Savel pogosto zaupal svojemu sinu. Savel je bil visok in postaven moški ter pogumen bojevnik, ampak Jonatan je takrat o njem vedel še nekaj bolj pomembnega; vedel je, da je veren in ponižen človek. Jonatanu je bilo povsem jasno, zakaj je Jehova za kralja izbral ravno Savla. Celo prerok Samuel je rekel, da v deželi ni nikogar, ki bi bil enak Savlu! (1. Samuelova 9:1, 2, 21; 10:20–24; 20:2)

 Jonatanu je bilo gotovo v čast, da se je pod vodstvom svojega očeta boril proti sovražnikom Jehovovega ljudstva. Te vojne niso bile takšne, kot so vojne danes. Izraelci so predstavljali Jehova, saj so bili od njega izbrano ljudstvo. Nenehno so jih napadali narodi, ki so častili krive bogove. Filistejci, ki so častili boga Dagona, so pogosto poskusili zatreti ali celo uničiti Jehovovo izbrano ljudstvo.

 Za Jonatana je bilo vojskovanje način, da pokaže svojo zvestobo Bogu Jehovu. Jehova je blagoslovil njegov trud. Savel je kmalu za tem, ko je postal kralj, Jonatana postavil za poveljnika nad 1000 vojščakov. Jonatan je te vojščake vodil v napadu na filistejsko vojsko v Gebi. Kljub temu da so bili njegovi vojščaki slabo oboroženi, je z Jehovovo pomočjo zmagal v bitki. V odgovor na to so Filistejci zbrali ogromno vojsko. Mnogi Savlovi vojaki so se zelo prestrašili. Nekateri so zbežali in se skrili, nekaj jih je celo prestopilo na stran Filistejcev! Toda Jonatanu ni pogum nikoli upadel. (1. Samuelova 13:2–7; 14:21)

 Na dan, ki smo ga opisali že na začetku, se je Jonatan odločil, da se s svojim služabnikom neopazno izmuzne iz tabora. Ko sta se približevala filistejski postojanki v Mihmasu, je Jonatan služabniku razkril svoj načrt. Postavila naj bi se na odprto, tako da bi ju filistejski vojaki lahko videli. Če bi ju Filistejci izzvali, naj prideta gor k njim, bi bil to znak, da bo Jehova svojima služabnikoma pomagal. Služabnik, ki je nosil orožje, se je z načrtom strinjal. Morda so ga k temu navedle Jonatanove močne besede: »Jehovu nič ne more preprečiti, da bi rešil, bodisi z malo ljudmi bodisi z veliko.« (1. Samuelova 14:6–10) Kaj je Jonatan mislil s temi besedami?

 Jonatan je očitno dobro poznal svojega Boga. Brez dvoma je vedel, da je Jehova v preteklosti svojemu ljudstvu pomagal premagati sovražnike, ki so bili veliko številčnejši. Včasih je Jehova za zmago uporabil celo samo enega posameznika. (Sodniki 3:31; 4:1–23; 16:23–30) Zato je Jonatan vedel, da za Božje služabnike ni pomembno število, moč ali to, kako so oboroženi. Pomembna je njihova vera. Ker je Jonatan imel vero, je odločitev, ali naj s služabnikom napadeta postojanko, prepustil Jehovu. Izbral je znamenje, s katerim bi mu Jehova lahko potrdil svojo odločitev. Ko je dobil Jehovovo potrditev, je pogumno šel v napad.

 Bodite pozorni na dva vidika Jonatanove vere. Prvič, globoko je občudoval svojega Boga Jehova. Vedel je, da vsemogočni Bog Jehova za dosego svojega namena ni odvisen od človeške moči, vendar pa z veseljem blagoslavlja svoje zveste služabnike. (2. kroniška 16:9) Drugič, Jonatan je, preden je ukrepal, iskal dokaz Jehovovega odobravanja. Danes Boga ne prosimo za nadnaravna znamenja, s katerimi bi se prepričali, da odobrava naša dejanja. Na voljo nam je celotna navdihnjena Božja Beseda, in to je vse, kar potrebujemo, da ugotovimo, kakšna je Božja volja. (2. Timoteju 3:16, 17) Ali pozorno pogledamo v Sveto pismo, preden sprejmemo pomembne odločitve? Če to delamo, pokažemo, da nam je Božja volja pomembnejša od naše. To je pokazal tudi Jonatan.

 Dva moška, bojevnik in njegov služabnik, sta se torej hitro začela vzpenjati po strmem pobočju proti postojanki. Filistejci so končno spoznali, da so napadeni, zato so v boj proti vsiljivcema poslali svoje vojščake. Filistejci niso bili v prednosti le zato, ker jih je bilo več, ampak tudi zato, ker so stali višje na pobočju. Videti je bilo, da bodo hitro opravili z napadalcema. Toda eden za drugim so padali pred Jonatanom, za njim pa jih je pobijal njegov služabnik. Na majhni površini sta ta moža pobila 20 sovražnikovih vojščakov! Jehova pa je naredil še nekaj. V Svetem pismu piše: »Tedaj je tiste v taboru na polju in vse v predstraži zajel strah. Celo roparske čete so trepetale in zemlja se je začela tresti. Ta strah je bil od Boga.« (1. Samuelova 14:15)

 Savel in njegovi možje so iz daljave opazovali, kako se med Filistejci širi zmeda in panika – obrnili so se celo drug proti drugemu! (1. Samuelova 14:16, 20) Izraelci so se opogumili in šli v napad, morda z orožjem, ki so ga vzeli pobitim Filistejcem. Jehova je ta dan svojemu ljudstvu naklonil veliko zmago. In od takrat se ni prav nič spremenil. Če tako kot Jonatan in njegov neimenovani služabnik tudi mi danes verujemo v Jehova, ne bomo nikoli obžalovali svojih odločitev. (Malahija 3:6; Rimljanom 10:11)

 Ta zmaga se za Savla ni iztekla tako dobro, kot se je za Jonatana. Savel je naredil nekaj resnih napak. Ni ubogal od Jehova postavljenega preroka Samuela, saj je daroval žrtev, ki naj bi jo žrtvoval prerok Samuel, ki je bil poleg tega tudi levit. Ko je Samuel prišel k Savlu, mu je rekel, da njegovo kraljestvo zaradi te neposlušnosti ne bo obstalo. Zatem je Savel svoje može poslal v boj, vendar jih je najprej nespametno zaprisegel: »Naj bo preklet človek, ki bi kaj jedel pred večerom, dokler se ne maščujem nad svojimi sovražniki!« (1. Samuelova 13:10–14; 14:24)

 Te besede odkrijejo, da se je Savel začel spreminjati, žal na slabše. Ali je ta ponižni duhovni človek postajal ambiciozen sebičnež? Konec koncev Jehova ni nikoli zahteval, da se te pogumne prizadevne vojščake podvrže takšni nerazumni omejitvi. In ali Savlove besede »dokler se ne maščujem nad svojimi sovražniki« ne nakazujejo, da je mislil, da se v tej vojni vse vrti okoli njega? Ali je Savel pozabil, da ne gre za potešitev njegove želje po maščevanju, slavi ali zmagi, ampak da gre za izvršitev Jehovove pravice?

 Jonatan ni vedel za očetovo nespametno zaprisego. Utrujen od silovite bitke je pomočil svojo palico v satovje in pojedel nekaj medu. Takoj je občutil, da so se mu moči obnovile. Nato mu je eden od njegovih mož povedal, da je Savel ljudstvu prepovedal jesti. Jonatan je odvrnil: »Moj oče je deželo spravil v nesrečo. Poglejte vendar, kako so se mi zasvetile oči, ko sem okusil samo malo tega medu! Kaj bi šele bilo, če bi ljudstvo danes jedlo od plena svojih sovražnikov, ki ga je našlo! Tako pa do zdaj nismo pobili ravno veliko Filistejcev.« (1. Samuelova 14:25–30) Jonatan je imel prav. Bil je zvest sin, vendar pa očetu ni slepo zaupal. Ni se kar strinjal z vsem, kar je njegov oče rekel ali storil. Imel je uravnovešen pogled na stvari in drugi so ga zaradi tega spoštovali.

 Savel ni hotel priznati, da je bila prepoved nespametna. Tega ni priznal niti po tem, ko je izvedel, da je Jonatan prekršil njegovo zapoved. Bil je celo prepričan, da si njegov lastni sin zasluži smrt! Jonatan se ni prepiral z njim niti ga ni prosil za milost. Bodite pozorni na njegov izjemni odziv, ki pokaže, kako nesebičen je bil. Rekel je: »Glej, tukaj sem, naj umrem!« Vendar je ljudstvo reklo: »Jonatan naj umre, ki je poskrbel za to veliko rešitev v Izraelu? Niti zamisliti si ne moremo kaj takega! Kakor res živi Jehova, niti las z glave mu ne bo padel na zemljo, saj je danes delal z Bogom!« Kakšen je bil izid? Savel se je spametoval. V nadaljevanju piše: »Tako je ljudstvo rešilo Jonatana, da ni umrl.« (1. Samuelova 14:43–45)

 S pogumom, trdim delom in nesebičnostjo si je Jonatan pri ljudeh ustvaril dobro ime, in to mu je pomagalo, ko se je znašel v nevarnosti. Tudi mi bi morali razmisliti o tem, kakšno ime oziroma sloves si ustvarjamo s svojim vsakodnevnim življenjem. Sveto pismo nas uči, da je dobro ime zelo dragoceno. (Pridigar 7:1) Če tako kot Jonatan pazimo, da si pred Jehovom ustvarimo dobro ime, bo to za nas velik zaklad.

 Kljub Savlovim napakam se je Jonatan še naprej leto za letom zvesto boril na očetovi strani. Lahko si samo predstavljamo, kako žalosten je bil, ko je videl, da se v njegovem očetu razvijata neposlušnost in prevzetnost. Savel je tonil vse globlje, Jonatan pa glede tega ni mogel storiti prav nič.

 Savlov problem je postal jasno viden, ko mu je Jehova naročil, naj gre v boj proti Amalečanom, ljudstvu, ki je bilo tako hudobno, da je Jehova že v Mojzesovem času napovedal njihovo uničenje. (2. Mojzesova 17:14) Savlu je bilo zapovedano, naj usmrti vso njihovo živino in tudi njihovega kralja Agaga. Savel je zmagal v bitki in brez dvoma se je Jonatan kot običajno pogumno boril pod poveljstvom svojega očeta. Ampak Savel ni poslušal Jehova in je prizanesel Agagu in najboljši živini. Prerok Samuel je Savlu prenesel Jehovovo končno obsodbo: »Jehova te je zavrgel, tako da ne boš več kralj, ker si ti zavrgel njegovo besedo.« (1. Samuelova 15:2, 3, 9, 10, 23)

 Nedolgo za tem je Jehova Savlu odvzel svojega svetega duha. Brez Jehovovega ljubečega vpliva je bil Savel podvržen nihanju razpoloženja, izbruhom jeze in neobvladljivemu strahu. Bilo je, kot da bi dobrega Božjega duha zamenjal zli duh. (1. Samuelova 16:14; 18:10–12) Jonatanu je bilo gotovo zelo težko pri srcu, ko je videl, da se je njegov nekdaj plemenit oče tako drastično spremenil! Kljub temu ni Jonatan nikoli nehal zvesto služiti Jehovu. Po svojih najboljših močeh je podpiral svojega očeta, tudi s tem, da mu je večkrat odkrito povedal, da nima prav. Jonatanu je bil najpomembnejši njegov Bog in Oče, Jehova, ki se ne spreminja. (1. Samuelova 19:4, 5)

 Ali ste kdaj z žalostjo opazovali koga od vaših ljubljenih, morda družinskega člana, kako se drastično spreminja na slabše? To je lahko zelo boleča izkušnja. Jonatanov primer nas spomni na besede, ki jih je nekoliko kasneje zapisal psalmist: »Če bi me oče in mati zapustila, Jehova bi me sprejel.« (Psalm 27:10) Jehova je zvest. Ne glede na to, kako močno vas razočarajo nepopolni ljudje, ste lahko prepričani, da vas bo Jehova sprejel in vam bil najboljši Oče.

 Jonatan je verjetno izvedel, da Jehova namerava Savlu odvzeti kraljevsko oblast. Kako se je Jonatan odzval? Ali se je kdaj spraševal, kakšen kralj bi bil on? Ali je upal, da bo popravil nekatere očetove napake in kot kralj dal boljši zgled zvestobe in poslušnosti? Ne vemo, kaj je Jonatan razmišljal. Vemo samo, da se nič od tega ni zgodilo. Ali to pomeni, da je Jehova zapustil tega zvestega moškega? Ravno nasprotno. Jehova je Jonatana uporabil za enega najboljših zgledov zvestega prijateljstva, kar jih je zapisanih v Svetem pismu! O tem prijateljstvu bo govoril naslednji članek o Jonatanu.