Ne. Primerjava staroveških rokopisov pokaže, da je Sveto pismo ostalo praktično nespremenjeno, in to kljub temu da so ga v nekaj tisočletjih mnogokrat prepisali na neobstojne materiale.

 Najdenih je bilo več tisoč staroveških svetopisemskih rokopisov. Nekateri med njimi se na več mestih razlikujejo, kar nakazuje, da je pri prepisovanju prišlo do napak. Te razlike so po večini majhne in ne spremenijo pomena besedila. Toda najdenih je bilo tudi nekaj pomembnih razlik in za nekatere od njih se zdi, da je šlo za davne, namerne poskuse, da se spremeni svetopisemsko sporočilo. Razmislimo o dveh primerih:

1.   Nekateri starejši prevodi Svetega pisma v 1. Janezovem 5:7 vsebujejo naslednje besede: »V nebesih: Oče, Beseda in sveti Duh; in tí trijé so eno.« (Wolfova Biblija) Toda zanesljivi rokopisi so pokazali, da teh besed ni bilo v izvirnem besedilu, ampak so bile dodane kasneje. a Zato jih ni najti v zanesljivih sodobnih prevodih Svetega pisma.

2.   Božje osebno ime se v staroveških rokopisih Svetega pisma pojavlja več tisočkrat. Kljub temu pa so številni prevajalci Svetega pisma to ime nadomestili z nazivi, kot je »Gospod« ali »Bog«.

 Do zdaj je bilo najdenih toliko rokopisov, da še nikoli prej ni bilo tako enostavno odkriti napak. b Kaj je primerjava teh dokumentov pokazala o točnosti Svetega pisma, ki ga imamo danes?

•   Glede Hebrejskih spisov (navadno imenovanih »Stara zaveza«) je učenjak William H. Green izjavil: »Nič ni narobe, če rečemo, da se nobeno drugo staroveško delo ni iz roda v rod prenašalo s tolikšno natančnostjo.«

•   Biblicist F. F. Bruce je o Krščanskih grških spisih oziroma »Novi zavezi« zapisal naslednje: »Dokazov v prid našim novozaveznim spisom je veliko veliko več kakor dokazov v prid mnogim delom klasičnih avtorjev, pa vendar nikomur še na misel ne pride, da bi podvomil o verodostojnosti teh del.«

•   Sir Frederic Kenyon, priznan strokovnjak za svetopisemske rokopise, je dejal, da lahko »vzamemo v roke celotno Sveto pismo in brez kakršnega koli strahu ali zadržkov trdimo, da imamo v rokah pristno Božjo Besedo, ki se je skozi stoletja v bistvu neokrnjena prenašala iz roda v rod«.

•   Tako judovski kot krščanski prepisovalci so ohranili poročila, v katerih so razkrite resne napake, ki so jih naredili Božji služabniki. c (4. Mojzesova 20:12; 2. Samuelova 11:2–4; Galačanom 2:11–14) Prav tako so ohranili odlomke, ki obsojajo neubogljivost judovskega naroda in razkrivajo človeške doktrine. (Ozej 4:2; Malahija 2:8, 9; Matej 23:8, 9; 1. Janezovo 5:21) Prepisovalci so s tem, da so te dogodke tako točno prepisali, pokazali, da so vredni zaupanja in da spoštujejo sveto Božjo Besedo.

•   Ali ni razumno pričakovati, da bi Bog, ki je navdihnil pisanje Svetega pisma, tudi poskrbel, da se bo ohranila njegova točnost? d (Izaija 40:8; 1. Petrovo 1:24, 25) Konec koncev je bil njegov namen, da bi koristilo ne le ljudem v daljni preteklosti, ampak tudi nam danes. (1. Korinčanom 10:11) V Svetem pismu pravzaprav piše: »Vse namreč, kar je bilo prej napisano, je bilo napisano nam v pouk, da bi po svoji zdržljivosti in po tolažbi iz Svetih spisov imeli upanje.« (Rimljanom 15:4)

•   Jezus in njegovi sledilci so citirali iz prepisov Hebrejskih spisov, ne da bi imeli kakršne koli pomisleke o točnosti teh staroveških spisov. (Luka 4:16–21; Apostolska dela 17:1–3)